Slabo očiščeni dimni plini iz toplarne

Toplarna v Celju je v bistvu sežigalnica odpadkov, saj v veliki meri kuri različne “nenevarne” odpadke, med katerimi je tudi blato iz centralne čistilne naprave v Celju. Sežig odpadkov zaradi odstranjevanja že dolgo ni več skladu z zahtevami okvirne Direktive 2008/98/ES o odpadkih. V direktivi je določena 5-stopenjska hierarhija ravnanja z odpadki kot prednostni vrstni red pri načrtovanju politike in pripravi zakonodaje na področju odpadkov:
– preprečevanje nastajanja odpadkov,
– priprava odpadkov za ponovno uporabo,
– recikliranje odpadkov,
– drugi postopki predelave odpadkov, npr. energetska izraba in
– odstranjevanje oz. odlaganje odpadkov.
Blato iz CČN Celje ima približno 70% vode, zato ne gre za toplotno izrabo odpadnega blata, ampak za odstranjevanje. Skoraj vsa sproščena toplota se porabi za izparevanje vode. To pomeni, da je takšna tehnologija najnižje na hierarhični lestvici ravnanja z odpadki. To je približno tako kot bi doma v kaminu kurili mokre drve. Čudi me, da je ARSO kljub temu dal “toplarni” okoljevarstveno dovoljenje. Vendar pa to ni glavni problem. Glavni problem je v tem, da toplarna nima dovolj učinkovitega čiščenja dimnih plinov. Ustrezna BAT (BREF) smernica priporoča več fazno pranje dimnih plinov. Takšno tehnologijo ima sežigalnica odpadkov, ki stoji sredi Dunaja. Tam ne prihaja do prekomernega onesnaževanja okolja. Postavitev ustreznega čiščenja dimnih plinov v Toplarni Celje bi po mnenju strokovnjakov stala manj kot milijon €. Sedaj za toplarno ne predstavlja kakšen poseben ekonomski problem, če se pri sežigu mokrih odpadkov večina energije izgubi za izparevanje vode. Za sežig odpadkov se namreč plača, kar pa niso majhni denarji.
Mi ne nasprotujemo toplotni izrabi odpadkov v Celju in tudi ne v Šoštanju. Zahtevamo pa se, da se pri tem uporablja iz okoljevarstvenega vidika najboljša razpoložljiva tehnologija (BAT), to zahtevajo EU direktive in tudi slovenski zakoni (Zakon o varstvo okolja, Gradbeni zakon).