Zadnjič, ko smo govorili o obnovi Kajuhovega doma, nismo omenili finančne konstrukcije. Prvič, ko se je obnova pojavila v proračunu leta 2023, je ta vrednost znašala 4,9 milijona evrov. Danes, v proračunu za leto 2026, znaša ta znesek 6,5 miljona evrov, se pravi 2,6 milijona evrov več. Prav neverjetno je, kako lahko te vrednosti narastejo tako hitro, kje je tu odgovornost projektantov, župana, mestnega sveta in (ali) – nadzornega sveta. Tudi Šrot je imel v svojih najboljših časih investicije, ki so se povečale s 5 na 11 miljonov, s 6 na 11,5 milijona, in prav neverjetno je, kako to vse mirno prenašajo mestni svetniki, in zanima me, če tudi doma vodijo svoje proračune na takšen način.
Govorili bomo tudi o prodaji občinskega premoženja oziroma občinske srebrnine. Matiji Kovaču je uspelo v enem mandatu, v štirih letih, prodati za 15 miljonov evrov občinskega premoženja. Za takšen znesek je Šrot potreboval dva mandata, se pravi osem let.
Stavba na Savinjski 3 je bila prodana za 530.000 evrov s 14 bivalnimi enotami, preračunano na slabih 40.000 evrov na bivalno enoto.
Seveda je tudi Šrot delal napake, kot je na primer prodaja Lanovža za pičlih 180.000 evrov in tako dalje. In kje je rešitev pred takšno brezglavo prodajo? V javno-zasebnem partnerstvu. Tako bi lahko občina po določenem času, ko se izteče pogodba, zopet upravljal, z nepremičninami v svoji lasti.
Pa še to:
Postavlja se vprašanje, kakšna je vloga občinskega podjetja Nepremičnine d.o.o. pri ohranjanju zgradb v lasti Mestne občine Celje v mestnem jedru.
Pri obnovi objekta je prisotna velika popustljivost Upravne enote - UE Celje in Zavoda za varstvo kulturne dediščine - ZVKD Celje do investitorja.
Ali bi bilo ravnanje UE in ZVKD enako, če bi bila investitor Mestna občina Celje?
Govorili bomo tudi o prodaji občinskega premoženja oziroma občinske srebrnine. Matiji Kovaču je uspelo v enem mandatu, v štirih letih, prodati za 15 miljonov evrov občinskega premoženja. Za takšen znesek je Šrot potreboval dva mandata, se pravi osem let.
Stavba na Savinjski 3 je bila prodana za 530.000 evrov s 14 bivalnimi enotami, preračunano na slabih 40.000 evrov na bivalno enoto.
Seveda je tudi Šrot delal napake, kot je na primer prodaja Lanovža za pičlih 180.000 evrov in tako dalje. In kje je rešitev pred takšno brezglavo prodajo? V javno-zasebnem partnerstvu. Tako bi lahko občina po določenem času, ko se izteče pogodba, zopet upravljal, z nepremičninami v svoji lasti.
Pa še to:
Postavlja se vprašanje, kakšna je vloga občinskega podjetja Nepremičnine d.o.o. pri ohranjanju zgradb v lasti Mestne občine Celje v mestnem jedru.
Pri obnovi objekta je prisotna velika popustljivost Upravne enote - UE Celje in Zavoda za varstvo kulturne dediščine - ZVKD Celje do investitorja.
Ali bi bilo ravnanje UE in ZVKD enako, če bi bila investitor Mestna občina Celje?